Ločitev je preteklost..a starševstvo traja do konca življenja… 1. del

Dragi starši...

Tokratna razmišljanja sem razdelila v več delih....

Ločitev je preteklost, a starševstvo traja do konca življenja. Pogosto se "zatakne" po ločitvi ravno izvajanje starševske vloge po ločitvi.

Kako bo z otroci? Vprašanja glede stikov, preživnine...
To še predobro poznam. Kot pravnica sem na sodišču spremljala številne obravnave v dokazovanju in "obračunavanju" med zakoncema glede otrok. Vse v korist otrok?! Ali res? A še zdaleč ni bilo tako. Za vsem tem, so se ponavadi skrivala težka čustva, ki jih starša nista bila "zmožna" predelati. Vsekakor pa sem mnenja, da sodna dvorana ni prostor, ki bi "olajšala" komunikacijo med staršema. Kvečjemu, s svojo hladnostjo, strogostjo, nemostjo sodnikov, "kričečih" odvetnikov, ki glasno zagovarjajo vsaka svojo "stranko", ni prostor, ki bi starša "nagovarjal" k pozitivni komunikaciji. In pri tem so tihi "požiralci" vseh teh občutenj ravno otroci. In potem "tekma" med staršema glede skrbništva, preživnine, stikov...Pa je tega res treba?! To vprašanje se mi je venomer zastavljalo in se mi še zastavlja, ko opazujem številne družine, ko se soočajo z ločitvijo. V ozadju pa predvsem "prestrašeni" starši, ki so ponavadi "oboroženi" in "ustrahovani" z vsemi informacijami od odvetnikov, kaj morajo storiti in česar ne smejo. Takrat vam povem, odpove "zdrava kmečka pamet". Starši se enostavno prepustijo njihovim pooblaščencem/odvetnikom, ker so prepričani (vsaj tako mislijo), da bodo najbolje zastopani njihovi interesi, da naj jim verjamejo, da jim vse to pripada...Še predobro poznam "pravni okvir". Starši kar naenkrat izgubijo občutek, da so navsezadnje SAMI ODGOVORNI za svoja življenje, da je od NJIH odvisno, kako bo odslej potekalo življenje..
A se vdajo, prepustijo se v "milost in nemilost" svojih odvetnikov. In pri tem jim nihče življenjsko ne pove, kaj pravzaprav pomeni ta odločitev za njih, za njihova življenja, za njihove otroke. In tako prepustijo svoja življenja v odločanje "drugih"?!. Ker bo na ta način pravici zadoščeno. Kaj pa sploh je pravica? Če bi ljudje spoštovali osnovno načelo, da česar ne želiš , da bi drugi počeli tebi, tega tudi ti ne počni drugim in če bi ljudje imeli vsaj »kanček« empatije in bi se znali vživeti v kožo drugega, potem se verjetno ne bi posluževali tako »nizkih udarcev« kot jih opisujem v nadaljevanju. V dolgotrajnih pravdah in dokazovanjih, kjer se pravzaprav že sam smisel(zakaj se »sploh pravdamo«) izgubi. Še danes ne razumem, kaj nas tako močno vodi, da dokler starša v pravdi že nista popolnoma fizično in psihično izčrpana ne odnehata. Ker še kar naprej oba »verjameta« da bosta dosegla pravico. Pravico, ki jima jo vsiljuje nekdo »tretji« (bodisi sodnik, odvetnik, ki pa ne zasleduje življenjske rešitve za njun problem-le tega mora sam podrediti abstraktnemu pravnemu pravilu), da lahko sprejme sodbo=pravno odločitev) A kaj ko ta »tretji« ne pozna življenjske zgodbe te družine, kaj sploh oni potrebujejo  Za vse to ni odgovora na sodišču. Zakaj?! Ker na sodišče, sta že prišla starša, ki sta izgubila lastno moč, da se »pogovorita,« na štiri oči, da si povesta, da čeprav se razhajata, so še vedno družina in bodo odločitve sprejemali skupaj. Na ta način bodo vsi imeli korist, tudi ko se bo spremenila družinska dinamika in bodo začeli vsak svojo življenje. A ravno to zavedanje, da sta starša v sebi ohranila moč in sposobnost za komunikacijo je POZITIVEN VZGLED za njune otroke. A žal za vse ni pogojev ne časa, ne energije...Zakaj?

Ker ponavadi si starši želijo, da bi se čimprej ločili in zaključili s procesom in bi zaživeli NOVO ŽIVLJENJE! In se odločijo, da prepustijo odločanje o svojem življenju drugemu. In to tistemu, ki najmanj pozna dinamiko družine (odvetnik), ki ga zanima le, kaj želite in kako boste to dosegli....ki se ne poglablja v to, kar si vi želite....ja želite si novega življenja? A si želite tudi dolgotrajnih bitk...izvedenskih mnenj....odločb centrov za socialno delo...A vse to potegne za sabo....Ko se enkrat prepustiš nekomu tretjemu...izgubiš SEBE.!! In to je najhuje. Ni problem, v pravnem procesu. Kot pravnica, poznam sam pravni postopek in vse ovire...ki pridejo s tem. Res je, da moraš biti za spremembo pripravljen. In da narediš drugače. A ko gre za otroke in za vas, dragi starši se mi zdi smiselno, da preden se podate v tak ali drugačen postopek, da globoko vdihnite in razmislite...

Nadaljevanje sledi...

Z ljubeznijo,

Nina

Comments are closed.