Stiska otroka in igra

Dragi starši in otroci...

Igra je vstop v otrokov svet. Vsi starši se igramo s svojimi otroki. Igra je najpomembnejša dejavnost pri otroku, ki mu omogoča celovit razvoj.  Preko igre se starši povezujemo in utrjujemo tesen stik z otrokom. Na ta način otrok izraža svoja občutenja, ki so lahko bodisi lepa ali neprijetna. Še posebej je težko otrokom izraziti samega sebe, če je v stiski. Takrat doživlja svojo osebno stisko, ki se lahko poglobi tako globoko, da otrok posledično zaide v kakšno deviantno/nezaželeno obnašanje ali pa se tudi navzven pojavijo očitne težave. Kot pri odraslih, je tudi pri otrocih zelo pomembno samoizražanje. A odrasli večinoma s tem nimamo težav. Se pa vendarle zgodi, da včasih pozabimo nase, ali pa ne poznamo načinov, kako se pravilno izraziti pa se na napačen način in s tem svojim vedenjem lahko prizadenemo tudi nam bližnje ljudi. Otroci, še posebej mlajši od 12 let  težko izrazijo svoja občutenja na verbalen način. Premalo pozornosti se nameni ozaveščanju staršev, da je potrebno stik otroka preko igre negovati ves čas, da je še posebej "ogrožen stik", kadar otrok doživi bodisi kakšno težko življensko izkušnjo ali pa enostavno  "zmanjka "časa za otroka, ker so starši prezaposleni. Današnja dinamika življenja dandanes ni nobenemu naklonjena, tako da je čas ki ga kvalitetno preživimo s svojim otrokom zelo omejen. Nekateri otroci vseh dogodkov, ki se jim vsakodnevno zgodijo ne znajo ali pa ne "zmorejo" predelati in se vsa prtljaga le povečuje in izbruhne z vso silovitosjo ven kot nezaželeno vedenje. Moj otrok je problematičen, kaj naj naredim? To vprašanje pogosto slišim od staršev, ki obupani po spletu brskajo po številnih informacijah, kako naj "umirijo" problematičnega otroka in kako naprej? Vsaka bolečina, ki jo doživljamo tako odrasli kot otroci, če se predolgo "nalaga" v nas, kaj hitro pride ven tudi na telesni ravni (pomanjkanje energije, volje, depresija, motnje razpoloženja...) ki so nam opomnik, da je treba nekaj spremeniti. A vsa ta opozorila  prepogosto ignoriramo  misleč , da bo kmalu vse ok ter  nadaljujemo naprej s svojim vsakodnevnim življenjem. Morda se znaki za nekaj časa le potuhnejo, to je le začasno (ko smo telo "umirili" s kakšno tabletko, pomirjevalom...) a telo je pameten računalnik in kaj hitro spozna, da se nismo odzvali na opozorilne znake in zato butne še bolj silovito oziroma napade telo še siloviteje....

Ponavadi takšen udarec zadostuje, da se ustavimo. Tudi sama sem se točno na tej točki ustavila.  Ko je že močno utripala rdeča luč, ko sem se enostavno pričela zavedati,  če v tem trenutku ne izstopim iz tega "načina življenja" bo pa zelo hudo. Ustavila sem, uzrla vase in si rekla:" Ne, ne želim si več doživeti tega". In kaj lahko naredim za to, da se mi več ne ponovi? Od tu naprej se je začelo moje osebno potovanje, iskanje samega sebe, neštetih vprašanj, neprespanih noči in strahov, kako bom vse to zmogla. A sem zmogla, zaradi sebe in vseh mojih najdražjih! Zato vem, da so ti znaki, ki so naš opomnik za telo, še kako zelo dragoceni in nas spomnijo, kaj je pomembno v življenju, kaj je pomembno zame in za moje najdražje. Vse to pa velja isto za otroke. Otroci imajo tudi svoj notranji čustveni svet, ki se mu lahko zgodi, da se poleg razigranega otroštva vanj naselijo sence težav, strahov, travm....in vse to privre ven tudi na telesni ravni (kot simptom nečesa, kar se dogaja v otroški duši oziroma njegovem svetu.

Kot sem že omenila, ponavadi simptome prehitro prezremo in stisko le še potlačimo. Otrok nekaj časa bije svojo osebno stisko a to ne gre v nedogled. In prvi simptom pri otroku je ravno vedenje, težava, ki pove da se v otroku nekaj dogaja. Otroci prav tako izražajo svojo žalost, jezo in frustracijo na način, da iščejo pozornost. A ta pozornost  je pogosto spregledana in jo opazimo šele, ko postane deviantna, destruktivna ali uničujoča.  A vendarle, na začetku temu starši ne posvečajo dovolj pozornosti in takšna oblika vedenja se le še stopnjuje do te mere, da otrok začne nazadovati  na osebnem in življenjskem področju.  Tu skozi delo z otroki vstopim jaz in otrokom pomagam pri zdravljenju ran, ki so jim bile prizadejane  ter jim pomagam ,da ponovno dosežejo svoj polni potencial.

Starši, veselim se dela z vami in vašimi otroci. Otroci so naše največjo darilo. Skupaj poskrbimo, da tako tudi ostane!

 

Comments are closed.