Ločitev…bolečina…travma…težave…3. del

Le kaj me je spodbudilo k pisanju...
Ko se dobim na kavici s svojimi prijateljicami, mi slej kot prej katera pove v stilu :" A veš, da sta se ta dva ločujeta, pa tako srečen, zadovoljen lep par sta bila, še gimnazijska ljubezen;
Tak par sta bila tudi moja starša.....
Bila sem deklica v najstniških letih, ko sem potrebovala varnost dom, ljubezen, skrb staršev, a našega doma ni bilo več. Soočiti sem se morala z ločitvijo staršev in še vedno po vseh teh letih se me dotakne bolečina, ko mi nekdo omeni, da se ločuje.
Le zakaj?
Na površje priplavajo spomini, težka obdobja ko nisem vedela kje sem, kam naj grem. Če danes pomislim, kaj vse sem dala skozi in kako boleče me je ta izkušnja zaznamovala, ne bi verjela, da je mogoče preživeti. A se da. Z veliko truda, poguma in pogovora. Vsekakor me je ta izkušnja popeljala na osebno rast. Že zelo mlada sem se tako morala spoprijeti z nečim, kar si nisem nikoli predstavljala, da se lahko zgodi. Ja, priznam, prepričana sem bila do nebes in nazaj, da se moja starša imata najbolj rada na tem planetu, in da bo tako tudi ostalo. A temu ni bilo tako. Bilo je polno vsega, joka, obupa in neizmerne žalosti. Vsi so mi govorili, da ko bom starejša bom na to pozabila in bo to le grenka izkušnja v mojem življenju. Da pa je bilo še huje, se je moja čustvena stiska pokazala tudi na telesni ravni-zbolela sem. Še en udarec več za mene in moja starša, upala sem , da ju bo skrb in ljubezen do mene zopet povezala, a zaman. Večkrat sem ju slišala, ko sta si izmenjevala besede, ki so obsojale, razgrajevale že tako načeti odnos. Kmalu sem padla v bolezen. Ta boj z boleznijo mi je prinesel nove težave, nove strahove, me socialno izoliral od vseh prijateljev in povzročil veliko stisko tudi v šoli. Želela sem biti slišana, da starša povesta , da sva jima jaz in moja sestra pomembni in bo tako za vedno ostalo. Da smo zdaj le sredi težkega razbesnelega viharja, ki bo enkrat pojenjal in bo bolje. A teh besed ni in ni bilo. Minevala so leta v iskanju same sebe, "beganje", kar je povzročilo, da sem se začela izogibati druženju s prijateljicami, saj nobena ni razumela, s čim se soočam. Videla sem jih z mojimi očmi, srečne, uživajoče v brezskrbni mladosti. Minevala so leta študija, nekako sem se pobrala takrat ob pomoči svoje sestre, in začela raziskovati samo sebe, svoja občutenja, kaj je ločitev povzročila na meni in moji osebnosti. Mami in ati sta ločitev speljala hitro. Lahko ju skušam razumeti, oprostiti, a pozabiti ni mogoče, četudi smo vsi pridobili novo izkustvo. Starša sta skozi leta opazila in priznala, da nista ponosna na to, kar se je zgodilo in da če bi vedela, kaj vse to prinese za seboj in predvsem, če bi bila opremljena z vsemi znanji in nasveti, ki sta jih izkusila na lastni koži, bi veliko stvari naredila drugače. A nista znala in delala sta tako, kot sta najbolj znala. In to je bil zame odrešilni trenutek. Za te besede sem jima še danes hvaležna. V vseh teh letih se je med nami odvila reka pogovorov, reka žalosti, občutkov zadržane „svete“ jeze. Hvaležna sem, da sta zmogla stopiti nazaj in me poslušati, vsa moja neizpovedana čustva ter razmišljanja.
Oba sta zdaj z mano, se veselita skupnih vnukov in se zavedata, da je življenje nenehno učenje ter rast. In da se ves čas učimo in da so življenjske izkušnje dragoceno darilo, iz katerega lahko črpamo nova znanja. Veseli ju, ker vsa ta znanja, ki sem jih doživela na podlagi lastne izkušnje delim naprej in pomagam staršem ter otrokom pri lažjem spoprijemanju, ko jih doleti ločitev.
Čeprav ločitev pomeni konec partnerskega odnosa pa ločitev ne pomeni tudi konec starševskega odnosa. Čeprav nista več skupaj, sta še vedno starša in to je bistvenega pomena, da se navkljub razlikam, ki jih imata osredotočita na vzgojo otrok, da bodo srečni, zadovoljni, samozavestni, čeprav ne živita več skupaj. Odnosi staršev med seboj močno vplivajo na to, kako se otroci prilagajajo novi družinski strukturi.
V centru Familiare sem razvila program, ki je namenjen učenju učinkovitega skupnega starševstva po ločitvi, kako pomagati staršema, da navkljub razvezi še naprej sodelujeta v dobrobit otrok. Raziskave kažejo, da imajo otroci korist od obeh staršev.
Skupno starševstvo po ločitvi ni enostavno, ampak je vredno, še posebej za vaše otroke.
Kaj je najpomembnejše za vaše otroke? Dva ljubeča starša, ki sodelujeta v dobrobit svojih otrok!
Zato želim da vam moja iskrena izpoved pripomore vsem, ki se srečujete s temi življenjskimi preizkušnjami. Takrat potrebujete neobremenjenega sogovornika, ki prinese luč v vašo temo. Zato me pokličite ter dovolite sebi da se srečamo.
Z ljubeznijo,
Nina

Comments are closed.