Stiska otroka ob ločitvi

Danes bo zapis posvečen stiski otroka ob ločitvi. Še danes me žalosti, ko slišim, da se kdo v moji ali širši okolici ločuje. Najprej pomislim na otroka. Le zakaj? Verjetno temu botruje moja lastna izkušnja, ki je bila prepletena s številnimi vzponi in padci. Biti na sredini med obema staršema, ki ju imaš najraje na tem svetu in izbirati. Ne tega ne privoščim prav nikomur. Če danes pogledam nazaj, mi je bila ta »šola« namenjena, da sem se nekaj naučila. In z mano prav tako moja starša. Danes sem hvaležna tej izkušnji, čeprav posledice ločitve čutim še danes. Kot pravijo, vsaka izkušnja je dobrodošla, a včasih je pa šolnina za določeno izkušnjo le predraga. In s tem se popolnoma strinjam. Izkušnja ločitve me je okrepila, utrdila in me podala na težko osebnostno rast a me hkrati skoraj uničila in mi na mnoge trenutke oteževala vsakdanje življenje. A takrat ko si kot otrok v »tem filmu« tega ne dojemaš tako. Takrat si izgubljen, nemočen, rad bi pomagal staršema, da se imata spet rada, a ne moreš razumeti, zakaj se nimata več rada in zakaj ne moreta biti več skupaj. Danes na te stvari gledam drugače. Življenje me je dodobra obrusilo in še vedno me brusi. A danes se znam s tem spoprijemati in ozaveščati. A v mladih letih, ko si že tako ali tako občutljiv, te taka izkušnja dobesedno potolče. In mene vsekakor je. Ne vem, kako sem se izkopala iz vsega »brezna« a vem, da mi je bilo vzeto veliko lepih let, osnovna šola in cela srednja šola. Na to obdobje me vežejo težki in grdi spomini.

Če danes pogledam nazaj, kot da takrat ne bi obstajala. Ne spominjam se jih in niti jih nimam prisotnih v moji zavesti. Doživljala sem težko travmo znotraj sebe in prav nihče mi ni znal pomagati. Poglabljala sem svojo osebno stisko do te mere, da sem začela popuščati v šoli in pri šolskih obveznostih. Ne, nisem več želela hoditi v šolo.  Nisem hotela v šoli gledati pogledov učiteljic in učiteljev, ki so vedeli za mojo zgodbo. Ne nisem želela njihovih »dobronamernih nasvetov » . Želela sem biti le doma in se skriti pred vsemi in kar je bilo najhuje pred samo sabo. V šoli so me sošolci in sošolke zbadali, me popolnoma izločili in bilo mi je zelo hudo. Koliko solz sem pretočila na šolskih hodnikih, ko nihče ni želel govoriti z mano. A sama sem še kar skrivala svojo zgodbo, stisko, se pretvarjala v šoli, da še vedno živimo vsi skupaj, čeprav že dolgo nismo več. V šoli sem zabredla tako daleč, da nisem bila več kos šolskim obveznostim. Začela sem špricati pouk in na ta način reševati sebe. Zabredla sem do te mere, da so mi zagrozili, da bom ponavljala letnik. In veste, kaj se je zgodilo. Res sem ga.  In naslednje šolsko leto je bilo še huje. Ne želim se  več spominjati prvega septembra, ko sem morala ponavljati letnik. Stopiti na avtobus z mojimi nekdanjimi sošolci, ko so se mi posmehovali in mi niso namenili niti pogleda. Popoln udarec na mojo skrhano osebnost. A sem zmogla iti čez to in prenesti vse te poglede. A vsa nadaljnja leta nisem v srednji šoli razvila nobenih prijateljstev. Bila sem sama. Navadila sem se biti sama. In tako so tudi minila vsa leta v srednji šoli.  Ne grejejo me lepi spomini. Na to obdobje me veže zgolj grenkoba in takratna želja, da bi tista leta kar preskočila.

Zgodilo se je pretresljivo, da sem še zbolela. Tudi o tem sem že pisala. Če malce preskočim, koliko lepih let mi je odvzela ločitev. Koliko slabega mi je povzročila....Ogromno.

In kakšna stiska se nabere v otroku? Ne, tega ne more razumeti nihče, ki ni dal skozi te travme. Lahko veliko piše, znanstveno dokazuje, a življenjska izkušnja je v primerjavi s tem neprecenljiva. Življenje te oblikuje na drugačen način, te oplemeniti  s spoznanji in šele kasneje se zaveš dragocenosti te izkušnje. Danes na ločitev ne gledam več kot na grenkobo, ki me boli ampak kot dar, ki me navdihuje da pomagam drugim, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih težavah. Ta izkušnja mi je dala globoko empatijo, ki jo imam v  sebi in mogoče je ne bi v celoti nikoli razvila, če ne bi te izkušnje doživela... Izkušnja bogati!  A tudi veliko vzame. Zato sem se odločila, da odprem center Familiare, da pomagam otrokom in staršem pri soočanju s temi težavami in reševanju teh travm na drugačen, bolj inovativen način. Gre za življenjsko obarvani pristop, obogaten z inovativnimi tehnikami, ki staršem in otrokom omogočajo celostno zdravljenje ran, ki so jim bile prizadejane. In ponavadi  te rane, sploh pri otrocih puščajo vidne in nevidne posledice ki mu onemogočajo vsakdanje življenje. Otrok se začne vrteti v začaranem krogu, kot sem se sama v otroštvu ter najstništvu. Rane, ki smo jih doživeli so del naše osebnosti in so naša popotnica za naprej. Če jih znamo ozavestiti na prav način so le zakladnica, ki nas bogati in hkrati omogočajo, da nadaljujemo življenje na zdrav način, ne pa da se ustavljamo ter ponavljamo v starih vzorcih , prepričanjih, ki nas frustrirajo in nam onemogočajo, da bi naredili spremembo. Spremembo za sebe in za otroke.

Vse to je vplivalo name, da sem našla svoje poslanstvo v pomoči staršem  pri premagovanju travm ter težav na drugačen način. Na način, ki zna prisluhniti otrokom in staršema.  A še vedno me večina staršev poišče, ko so zabredli že globoko v težave pri sebi in otrocih. Še vedno se ločitvene bitke odvijajo predolgo in puščajo neslutene posledice na otroku in starših.  Še posebej otroci, se težko spoprijemajo z novo družinsko situacijo, kar lahko vodi do različnih težav. Te težave pa se kasneje začnejo odražati pri otroku tudi v šoli.....in doma.

Večina težav izvira iz težke prilagoditve na novo situacijo, ker otrok težko razume, da bosta ati in mami odslej živela vsak na svojem naslovu. Prepričana sem, da se s pravim pristopom, da otroku pomagati, da se privadi na novo družinsko dinamiko in da z obema staršema razvije ljubeč odnos. Seveda, če sta starša to pripravljena sprejeti in se odpovedati grdemu medsebojnem obračunavanju zavoljo dobrobiti otrok. Nekateri to zmorejo, večina ne. Enostavno je težko pustiti jezo in bes ob strani, se odpovedati težkim besedam in odpreti pot k sodelovanju v dobrobit otrok. To se enostavno in lepo sliši, ni pa enostavno to speljati v praksi. Ko te zapusti partner, s katerim si delil življenjsko pot, ustvaril družino in čez noč spoznal, da tega več ni, takrat je nemogoče in nerealno pričakovati, da ne bo prisotne jeze...Konec koncev je jeza obrambni mehanizem proti žalosti, razočaranju in neuspehu.

Takrat so čustva premočna, preglasna in prav je, da jih sprostimo. A kaj želim povedati...Prav je, da vse te občutke ne vračamo na otroka, da le-ta ne postane »sredstvo« za obračun med partnerjema, kar se ne zgodi malokrat. Imela možnost spremljati številne družinske zgodbe, ko sta bivša partnerja med seboj sovražno obračunavala v »borbi za otroka« Takrat se mi je marsikdaj zastavilo vprašanje:« A se res borita za svojega otroka« Ne ni bilo vedno tako. Pogosto sta iskala le možnosti, kako bi ta gnev in bes, ki se je nabral v njima spravila ven in si povedala tisto, kar bi si morala že zdavnaj. Marsikdaj sta iskala le moralno in čustveno zadoščenje. Takrat se pokaže, kako nezadostna komunikacija  je bila med partnerjema, da se je enostavno nabralo preveč prtljage med obema in je rabilo »ločitev kot povod", da so vsa ta čustva, vprašanja, občutenja prišla ven. Venomer sem razmišljala, zakaj morajo stvari priti že tako daleč, da se zaveš,  kaj je sploh bil problem. Kako lepo bi bilo, če bi vse te opomnike, ki se nam vsem zgodijo v partnerskem odnosu takrat opazili/zapazili in se jim posvetili, ter morda na lažji morda kreativnejši  način poiskali rešitev. Ne pa da jih tlačimo, naredimo da potuhnejo, se prepričamo in se delamo kot da ni nič. A to ni dobro. Vse to povzroča luknje v komunikaciji med partnerjema in v partnerskem odnosu in kasneje se to stopnjuje do te mere, da ne spregovoriš več s partnerjem o svojih občutkih. Pogosto izražen stavek » kaj bi sploh to omenil partnerju, saj mu tako ali tako ni mar zame «...In tako teče življenje naprej...Dokler te nekaj »od zunaj« ne spodbudi, da privre to ven, da to ozavestiš in začneš reševati. A ta povod »od zunaj« je pogosto ločitev. To je že za marsikoga prepozen korak, kjer en ali drugi partner ne zmore več stopiti koraka nazaj in se pogovoriti, ker je »vsega preveč«, tako da je končna ločitev neizogiben korak. Vse to me je spreletavalo na številnih obravnavah. Pravijo da sovraštvo ni daleč od ljubezni. In to je še kako res pri parih, ki se ločujejo. Iz ljubezni na pot sovraštva. V medsebojno dokazovanje nečesa, kar je bilo prej samoumevno. In to je ljubezen. Ljubezen, ki je med njima ugasnila, a s tem pa ne ugasne tudi starševska ljubezen. Tu pa večina partnerjev ne zmore narediti tega koraka. Da s prenehanjem partnerskega odnosa ne preneha njuna starševska vloga, ki jo imata do otrok in, ki je dokončna. Tu pa največ posledic nosijo ravno otroci. Otroci rabijo starša, ki se znata pogovoriti in se znata dogovoriti o starševski vlogi na način, ki da otroku pozitivno popotnico za naprej. Vsi delamo napake, tudi sama sem jih. A s tem, da jih danes ozaveščam in se trudim delati drugače je moja pot k osebni rasti zase in za svoje otroke. Nikoli ni prepozno za spremembo. In zakaj, ne bi  življenjskih izkušenj, ki so mi  bile dane, da se iz njih nekaj naučim, oplemenitila in delila ta spoznanja z drugimi, ki  so v fazi določenih travm in jim na ta način pomagala, da se lažje otresejo  slabih občutkov ter posledic travm.

Z otrokom, ki se sooča z ločitvijo staršem lahko prisluhnem  z večjo empatijo in z globljo raven, saj iz svoje izkušnje vem, kako se otrok počuti in kakšne vse strahove ob tem doživlja. Pri tem čutim veliko žalosti, saj vem kako zmeden se otrok počuti v teh trenutkih. Pri tem otrokom nudim vso potrebno podporo in razumevanje in predvsem iz lastne izkušnje lahko otroku še bolj intenzivno pomagam. Ločitev povzroči veliko spremembo v življenju starša in otroka. Gre za rast in učenje, ki tudi pri meni še vedno traja. To so izkušnje za vse življenje. In to da jih lahko podelim med starše in otroke je zame nekaj najbolj osrečujočega in izpopolnjujočega. Naj vam pomagam na poti do spremembe, ki pomeni boljši jutri. Zakaj bi se "borili" sami, če lahko zaupate svojo stisko zaupate nekomu in si na ta način olajšate svojo dušo in si omogočite svetlo ter lepšo prihodnost.

Vsaka družina je edinstvena in tudi vsak otrok je edinstven. In vsak odreagira drugače. A vendar je vseeno drugače, če veš , da se lahko k nekomu obrneš, ki ti bo znal prisluhniti in ti življenjsko pomagati pri spoprijemanju s takšnimi in drugačnimi izzivi, ki jih  hočeš ali nočeš prinese življenje. In tako nekako se je začela moja pot, ki jo danes širim in udejanjam v centru Familiare, kjer uporabljam inovativne metode  pri reševanju različnih težav, s katerimi se soočajo starši in otroci.

Z ljubeznijo,

Nina

 

 

 

Comments are closed.